Kaj pa je tisto, zaradi česar ostaja Heptameron še zmeraj zanimiv in mikaven? Če beremo zgodbe tako prostodušno, kot so bile napisane, nam vstane iz njih živa slika tedanjega časa in tedanjih ljudi. Družbi svojega časa, ki je v marsikaterem oziru še precej neotesana, želi vcepiti smisel za bolj rahločutno moralo, v kateri naj bi se krščanske kreposti družile z ideali neoplatonizma. To, po čemer se Heptameron razločuje od večine prejšnjih podobnih zbirk, je namreč očitni namen avtorice, da bo z njim ne le zabavala, ampak tudi učila. Zgodbe same, tudi najbolj spotakljive, pa so Margareti predvsem iztočnica za razpravljanje in analize, v katerih se razodeva najgloblja pobuda njenega pisanja. V njih najdemo odmeve srednjeveškega naturalizma, ki spominjajo na Rabelaisa in naznanjajo Molièra, pa tudi odmeve pretanjene viteške dvorljivosti. Glavna tema teh pripovedi je ljubezen v vseh različicah, od najbolj robate pohotne do požrtvovalne zakonske zvestobe in poduhovljenega odrekanja. Od Boccaccia pa si je izposodila samo zamisel za zunanji okvir zbirke: družbo desetih žlahtnih gospa in gospodov, ki morajo zaradi naravne nesreče čakati nekje v samotnem kraju in si sklenejo krajšati čas s pripovedovanjem zgodb. Margareta Navarska (1492-1549 je dobro poznala delo svojega dvesto let starejšega vzornika Boccaccia in je želela sestaviti francosko različico Dekamerona, a jo je prehitela smrt in ni utegnila napisati sto, ampak samo dvainsedemdeset zgodb Claude Gruget jim je dal zato naslov Heptameron.
0 Comments
Leave a Reply. |